»Ko se bom odločila, da je prišel moj čas za slovo, mi bo zdravnik v Švici predpisal koktejl zdravil, ki me bo uspaval. Nihče mi ne bo pomagal, spiti ga moram sama. Tam ni zdravnika zraven, so pa laični spremljevalci, ki te sprejmejo, se s tabo pogovarjajo, te poskušajo odvrniti od dejanja in ne nagovarjati, kot si misli kdo, ki je proti temu vodenemu samomoru.«

»Evtanazija in asistirani samomor sta poraz za vse nas.«

»To je takrat postalo medijsko zelo opazno, njegov obraz pa sem postal jaz.«

»Način, kako nasprotniki evtanazije želijo minimalizirati problem umirajočih, ki neznosno trpijo, je način žrtvovanja teh ljudi, naj le trpijo, da mi dobro spimo. Tu pa vidim problem njihove humanosti, ki jo sicer tako radi propagirajo.«

»Menijo, da sem premlada za smrt. Menijo, da bi morala prej opraviti svoje zdravljenje in da mi morajo moji možgani prej do konca zrasti. To traja do 21. rojstnega dneva. To me je zlomilo, saj ne morem čakati tako dolgo.«

»Nekateri se bojijo smrti. Nekateri še ne mislimo na to. Slej ko prej je pa zakon narave tak. To bo prišlo, vendar … počakajmo.«

»Če bi bilo to pri nas, bi mesec ali pa morda manj samo še trpel.«

»Zdravniki smo zavezani ohranjanju človekovega zdravja in življenja, kar je tudi naše osnovno poslanstvo. Nedopustno je, da predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, kar je v diametralnem nasprotju z našim osnovnim poslanstvom, zato smo tudi večinsko proti in ne želimo prevzeti vloge izvajalca zakona.«

»O vsaki evtanaziji, ki se zgodi, se vodi zapisnik. Ali je iz veterinarskega razloga ali iz agresije.«